Murko’s Lexicology as a Synthesis of Linguistics and Ethnology

Abstract

SLOVENE: Matija Murko je bil slovanski filolog v najširšem pomenu — zanimali so ga kulturni pojavi in problemi vsega slovanskega sveta. Poleg tega, da je bil priznan jezikoslovec, je deloval tudi na širokem področju slovanske etnologije. Prav zaradi strokovne širine je njegovo jezikoslovno in etnološko delovanje mogoče ovrednotiti tudi z leksikološkega vidika, čeprav je izraz leksikologija oz. leksikografija v zvezi s svojim delom redko eksplicitno uporabil, npr. v Belićevem zborniku je leta 1937 izšla razprava Glagol knaditi s podnaslovom Prilog leksikografiji i proučavanju narodne epike.

Prispevek z leksikološkim izhodiščem skuša Matijo Murka predstaviti predvsem kot jezikoslovca, ki je v svojih razpravah, največkrat z zgledi iz slovanskih ljudskih pesmi, problemsko a) ovrednotil jezikoslovne, predvsem etimološke, dialektološke, pa tudi nekatere pravopisne, razlage/rešitve svojih dveh učiteljev F. Miklošiča in V. Jagića, pa tudi V. Oblaka, J. Kollárja in K. Štreklja, npr. v razpravah Prvi usporeрivaći sanskrita sa slovenskim jezicima (1897), Kollárova vzájemnost slovanská (1893), Eine Jacob Grimm fälschlich zugeschriebene Rezension serbischer Volkslieder (1904); b) predstavil in ovrednotil slovarsko delo V. Karadžića, A. Murka, F. Miklošiča; c) povezoval vprašanja slovenske terminologije in jezikovne zvrstnosti z jezikovno politiko, npr. v člankih Slovenski jezik v Jugoslaviji (1922), Jméno »Jugoslavija« (1929); č) proučeval upravičenost/ustreznost uporabe slovenske in slovanske leksike v slovenskih, hrvaških in srbskih ljudskih pesmih, npr. v člankih Tragom naše narodne epike (1931), Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih (1937); sem sodijo še obravnave, tudi etimološke, slovenske leksike pri predstavljanju t. i. materialne kulture, npr. v članku o slovenski hiši.

ENGLISH: Matija Murko was a Slavic philologist in the broadest sense, having interested himself in cultural phenomena and problems of the entire Slavic world. Moreover, he was a ranking linguist active also in the field of Slavic ethnology. Because of his wide-ranging expertise, his linguistic and ethnological activity can be evaluated from the perspective of lexicology. However, he rarely used the term lexicology or lexicography explicitly, e.g., his article in the 1937 Belićev zbornik, “Glagol knaditi,” was followed by the subtitle “Prilog leksikografiji i proučavanju narodne epike.”

Matija Murko primarily as a linguist who in his articles mostly employed examples from Slavic folk verse to treat: a. linguistic (mostly etymological), dialectological, as well as certain orthographic solutions of his two mentors, F. Miklošič and V. Jagić, as well as V. Oblak, J. Kollár, and K. Štrekelj, e.g., “Prvi usporeрivaći sanskrita sa slovenskim jezicima” (1897), “Kollárova vzájemnost slovanská” (1893), “Eine Jacob Grimm fälschlich zugeschriebene Rezension serbischer Volkslieder” (1904); b. the presentation and evaluation of the dictionary work of V. Karadžić, A. Murko, and F. Miklošič; c. the connection of Slovene terminology and linguistic genre to language policy, e.g., in his articles “Slovenski jezik v Jugoslaviji” (1922), “Jméno ‘Jugoslavija”‘ (1929); d. the study of the appropriateness of the use of Slovene and Slavonic lexicon in Slovene, Croatian, and Serbian folk verse, e.g., in his article “Tragom naše narodne epike” (1931), “Zgodovinski podatki o slovenskih narodnih pesmih” (1937). To this category belong his treatments, including etymologies, of Slovene lexicon in the presentation of material culture, e.g., in his article on the Slovene house.